Zgodba, ki mi je spremenila pogled na svet


To je zgodba o svetlolasi deklici Neli. Njenih prvih sedem let je bilo, kot se za pravljico spodobi, čarobnih. Brezskrbno se je lovila z metulji, čofotala po blatnih lužah, raziskovala svet okoli sebe, se družila s prijatelji, včasih tudi trmasto vztrajala pri svojem, zvečer pa je s sanjami o gradovih mirno zaspala v maminem objemu. Čez noč se je vse spremenilo! Kot bi ji zlobna čarovnica izpulila puhastega medvedka iz naročja, je ostala brez najljubše osebe v življenju – njene zlate mami. Namesto lovljenja pisanih metuljev je prišlo spoznanje, kaj zares pomenijo hrepenenje, minljivost in večnost. 

In kje sem jaz v tej zgodbi? Jaz sem Nelina učiteljica v drugem razredu. Ne želim biti reševalka, ker nimam čudežnih moči in vem, da ji mamice ne bom pričarala nazaj. Imam pa, tako kot vsi učitelji in odrasli, ki delamo z otroki, zavedanje, da razumevanje sedanjosti močno vpliva na odločitve v naši prihodnosti. Neli tako podarim kratke dnevne občutke veselja, sreče, navdušenja, igrivosti ... Poleg sočutja in odprtega prostora za pogovor, ki sta na prvem mestu, ji omogočim, da pri pouku čim večkrat doživi konkretne pozitivne izkušnje, kjer je uspešna, zadovoljna, motivirana in kjer s svojimi dejanji podpre samo sebe v prepričanju: »Verjamem vase. Vem, da zmorem!« 


Ob njeni zgodbi sem se naučila dvoje: da je kvaliteta našega življenja odvisna od kvalitete naših občutkov in da na vse probleme vedno pogledam »z višine, z oddaljenostjo«. Tako bolje vidim širšo sliko! Nelina v resnici govori o pogumni, neustrašni deklici, ki svojo mamico nosi v srcu in zato še vedno verjame v sanje. (Ker v resnici verjame vase.) 

Nataša Lenarčič,  predavateljica, svetovalka in coachinja


Kako se približati jeznemu in razburjnemu nastniku?