Prazna klop. Ponovno ga ni v šoli. Sošolce vprašam, če danes kaj pišejo. Seveda, angleščino, mi povedo. Da se izogiba ocenjevanjem opazijo najprej sošolci, še preden se zavem sama. Škoda, pomislim. Pri matematiki je ravno prišel na “zeleno vejo” in izkazal lep napredek. Zdaj pa je ponovno odsoten. Ko se bo vrnil v šolo bo težko sledil. Imel bo občutek, da zaostaja in se bo ob tem počutil neuspešno. Sledil bo ponoven umik. Začaran krog. Kako lahko še podprem tega najstnika?
Stopim v stik s starši. Rada bi odkrila, kaj se dogaja. Morda lahko kaj dogovorimo. Morda jih lahko opolnomočim v izzivih, s katerimi se srečuje sin. Pride mama. Hitro opazim, da je še v večji stiski kot sin. Pripoveduje o svojem slabem zdravju, bolniških, sinovi bolezni. Vse bolj razbiram, da je tudi njej umik edini način obvladovanja situacije. Kljub temu predlagam, da s sinom narediva samopresojo. Povprašam ga glede ciljev za matematiko in narediva načrt. Mama posluša. Prvič po dolgem času se zdi odločena, da bo zraven. Tudi sin odide iz govorilnih ur z nekaj več optimizma in odločnosti.
V šoli se dogovorimo, da fanta podpremo tudi skupaj s svetovalno službo. Podelim s kolegico, kar opažam pri učencu. Prosim, če se lahko dobijo z njim, naredijo načrt učenja. Jaz naredim isto za matematiko. Z učencem se dogovoriva za jutranje konzultacijske ure, da dobi gotovost v svoje znanje in doseže želeno raven. Opazim, da je pri urah bolj nasmejan in sproščen. Odsotnosti se zmanjšajo. Pri pouku ga vključim v skupine, da se poveže s sošolci. Krepim njegovo zaupanje vase in v znanje, ko ga prosim, da razloži sošolcu in se občasno pridruži sošolcem, ki se učijo na zahtevnejši ravni. To si želi. Tudi zmore, a ne sam in ob tolikšni odsotnosti. Ko ima občutek, da ne dosega, se še vedno hitro umakne. Umik je njegova varna strategija. Sošolci mu niso vedno v pomoč – vidim poglede, slišim komentarje. Zato je še toliko pomembneje, da ga jaz vidim drugače. V celoti.
Ob tem se spomnim besed finskega profesorja, ki mi je nekoč dejal: »Če studenta ni na fakulteto je to dodatno delo zame in za študenta, zato naredim vse, da pridejo. Ko so odsotni, si vzamem čas za konzultacije, da študent nadoknadi zamujeno.« Te besede so za vedno spremenile moj pogled na odsotnosti učencev – in odgovornost ob tem. Očitanje pomehkuženosti mladim ali permisivnosti staršev danes nikogar ne pripelje nazaj – niti učencev v šolo, niti učiteljev v poklic, niti staršev v službe. Odsotnost je pogosto le posledica nečesa globljega. In kazni teh razlogov ne odpravljajo.
Ko sem učencu dala prostor in mu pokazala, da verjamem vanj, se je začel vračati. K pouku, k sebi, k znanju. In verjamem, da je prav to naloga nas odraslih: da ustvarjamo pogoje, v katerih se lahko mlad človek ponovno najde.