Takšna in podobna sporočila razredničarka pošilja staršem otrok v prvi triadi. Na zadnjem sestanku so namreč soglasno sklenili – ona in starši –, da otroci potrebujejo strožja pravila in jasne meje. Strinjali so se tudi, da je “zadnji vlak”, da jih naučijo odgovornega vedenja.
Čeprav so končno stopili skupaj, imajo jasen cilj in dobre namene, se vedenje otrok ne izboljšuje. O pravilih se veliko pogovarjajo tako doma kot v šoli. Otroci jih znajo na pamet, poznajo posledice, pa jih kljub temu še vedno kršijo.
Zakaj se to dogaja?
Ker za pravili vedno stoji nekaj globljega:
odnos, varnost, občutek, da sem slišan.
Če želimo, da otrok sodeluje, moramo kot odrasli izbrati nekaj drugega.
Kaj lahko izberemo namesto kazni?
Izberemo lahko odnos.
Varnost.
Sprejemanje.
Kako pa to naredimo?
1) Najprej smo iskreni s sabo.
Poglejmo na primeru.
Vsak otrok ima močno potrebo po ljubezni, pripadnosti in še malo po zabavi.
Želi si biti slišan, sprejet in vključen. Kadar ima okoliščine, v katerih to lahko doživlja, bo sodeloval, izbiral vedenja, ki povezujejo, in bo doprinos. Kadar teh okoliščin nima, si jih poskuša ustvariti na najboljše možne načine, ki jih pozna. Če ima doma ali v šoli dovolj možnosti za gibanje, izražanje, razmišljanje, igro, raziskovanje in učenje, bo z veseljem sodeloval. Jasne meje bo lažje sprejel, ker se bo počutil varno.
Konkretno doma:
Ni vprašanje, ali si bo otrok umil zobe – to je odgovornost staršev. Lahko pa izbira kdaj in kako: pred risanko ali po njej? Z rumeno ali modro krtačko?
Konkretno v šoli:
Ni vprašanje, ali se bo otrok naučil pisati. Vprašanje je na kakšen način in po kateri poti bo prišel do cilja.
Takšen pristop otroka uči odgovornosti za lastne izbire, hkrati pa se počuti varno, ker izbira v skladu s svojo starostjo in zmožnostmi.
In tukaj se začne naš izziv z iskrenostjo.
Ko otrok ne izpolni dogovora ali ne ravna po pričakovanjih, odrasli to pogosto prevedemo v nespoštovanje, predrznost ali ignoranco. Povemo si, da nas otrok ne ceni ali ne jemlje resno.
Resnica pa je pogosto povsem drugačna:
mi sami nimamo zadovoljene potrebe po ljubezni, zato izberemo moč.
In takrat grozimo, kričimo, kaznujemo, izsiljujemo.
Doma ga pošljemo v sobo, gre spat brez večerje, po slabi oceni ne sme na trening. V šoli dobi podpis, dodatne naloge, prepoved tekmovanja …
Bolj ko delujemo iz moči, manj delujemo iz ljubezni.
In bolj se oddaljujemo od otroka.
Kaj če bi namesto tega izbrali druga vprašanja?
Namesto: »Kaj mi otrok dela? Zakaj me ignorira? Sem slab starš, slab učitelj?«
raje vprašajmo:
»Kaj se z otrokom dogaja? Kaj mi sporoča? Kako se počuti? O čem razmišlja?«
Povabimo ga v pogovor.
Odprimo vrata njegovemu svetu.
Ugotovili bomo, da je za večino vedenj skrit pozitiven namen. Da otrok izbere tisto, kar pozna. In da potrebuje priložnost, da se iz napak uči ter vadi nova vedenja.
Samo tako se lahko res nauči odgovornosti in razume meje, ki so v resnici tukaj zaradi njegove varnosti.
2) Nato se vprašamo: »Kje so moje meje? Kaj si želim in kaj sem pripravljen/a tolerirati?«
Če si želimo, da učenci hodijo po hodniku mirno, se z njimi najprej pogovorimo o tem, zakaj je to pomembno.
Raziskujemo, kakšen vpliv ima njihovo vedenje na njih same, na sošolce in na druge udeležence šole.
Povabimo jih k razmišljanju, kaj lahko izberejo namesto teka in kje lahko svojo potrebo po gibanju zadovoljijo.
Skupaj poiščemo možnosti – gibanje v učilnici, na prostem, kratke energijske odmike …
Na ta način jim pomagamo razširiti obzorje možnosti, ki jim je v resnici na voljo.
Pojasnimo jim tudi, kako razumemo njihovo vedenje, in jih povabimo k iskanju učinkovitih posledic, ki bi lahko sledile ob ponavljajočih se vedenjih. Izberemo tiste, ki imajo smisel in so povezane z gibanjem.
Posledica ne more biti dodatna naloga, prepis ali mirno sedenje na stolu. Takšna dejanja potrebe po gibanju ne zmanjšajo, temveč jo povečajo. Poleg tega so branje, pisanje in računanje osnovna življenjska znanja – prav je, da do njih gradimo odnos radovednosti, veselja in zaupanja, ne pa odpora in jeze.
Ko kot odrasli zamenjamo moč z odnosom, se začnejo spreminjati stvari, ki jih prej nismo mogli spremeniti. Otrok ne potrebuje popolnega starša ali popolnega učitelja. Potrebuje pa nekoga, ki ga vidi, sliši in mu pomaga izbirati boljše poti.