Učitelji, vzgojitelji in ravnatelji danes delajo v pogojih,
ki jih v zgodovini slovenskega šolstva še nismo poznali. Vsakodnevno se
srečujejo z vedenji in razvojnimi izzivi otrok, na katere jih nihče ni
pripravil – niti izobraževanje, niti osebne izkušnje. Mnogi celo pravijo, da je
učilnica postala prostor, kjer se prepleta več kriz hkrati: razvojna,
digitalna, odnosna in čustvena.
V enem razredu je lahko hkrati pet in več otrok v stiski, vsak s svojimi frustracijami, preplavljenostjo čustev in nezmožnostjo regulacije. Učitelj pa je tam sam in ne ve niti, kje začeti.
Ravnatelji nimajo več ljudi, ki bi poučevali, ker jih ni na trgu delovne sile in zaradi bolniških odsotnosti. Tudi oni so pogosto sami, brez podpornih služb, ki jih poznate v podjetjih s 50 in več zaposlenimi – kadrovske, finančne, pravne … Pogosto so vse to v eni osebi in zraven še pedagoški vodje, zaupniki, svetovalci, ponekod brez pomočnikov, tajnic, ker nihče noče več biti na teh zahtevnih delovnih mestih, ko se pričakuje, da si strokovnjak za vse. Lahko smo hvaležni, da sploh še imamo ravnatelje, pomočnike, učitelje.
Kaj opažajo strokovnjaki in učitelji?
Kot opozarja dr. David Martin* , zdravnik in raziskovalec, se v vrtcih in šolah srečujemo z generacijo otrok in mladih, pri katerih so vedno pogosteje prisotni naslednji izzivi: izrazito krajša koncentracija, slabše pomnjenje, okrnjene verbalne sposobnosti, nerazvit jezik in govorni aparat (npr. ne izgovarjanje glasov, skromen besedni zaklad), težave pri oblikovanju celih stavkov, nezmožnost obvladovanja čustev, naraščajoči nemir in hiperaktivnost, ki ju pogosto napačno pripisujemo avtizmu, dojemanje sveta kot zbirke predmetov, ki jih menjamo, ko smo nezadovoljni, neprespanost ter posledično, razdražljivost in oslabljena čustvena regulacija.
To niso več osamljeni primeri – to je nova realnost večine razredov. Učitelji jo vidijo vsakodnevno, v večkratni dozi. Da si boste lažje predstavljali, si zamislite vašega otroka, ko je utrujen, »siten« in pomnožite z deset ali več. Tako izgleda delo učitelja najmanj enkrat v dnevu.
Tihi občutki neuspeha med učitelji
Učitelji mi pripovedujejo, da se včasih sploh ne vedo, kje bi začeli. Kateri otrok potrebuje prvo intervencijo? Kdo bo medtem poskrbel za ostalih 24?
V pogovorih z mladimi učitelji in tistimi z desetletji izkušenj se ponavlja isto: »Nimam dovolj znanja za to, kar se dogaja. Ne zmorem več. Mogoče sem jaz problem.« A učitelji niso problem. Ujeti so v sistem, ki ni bil zgrajen za okoliščine, v katerih smo se znašli.
Ko k temu dodamo še obveznosti – predelani učni preobsežni načrti, pridobljene ocene, napete odnose v kolektivih, pomanjkljivo komunikacijo in nejasno vodenje, odsotnost vizije, se mnogi odločijo, da poklic zapustijo. Ne zaradi otrok, temveč zaradi okoliščin, v katerih ne čutijo več podpore, varnosti in sodelovanja.
Kaj pa starši?
Starši se z istimi izzivi srečujejo doma. Opazijo, da se je otrokovo vedenje spremenilo – manj se zbere, več joka, hitro eksplodira, v šoli je neuspešen, težko vzpostavi stik z drugimi, zapleta se v konflikte. A ker nimajo razlage, pogosto sklenejo, da so odpovedali oni sami. Sprašuje(mo) se: »Sem slab starš?«, »Kaj sem naredil narobe?«.
V stiski se vsi hitro zatečemo k iskanju krivca. In najlažje je s prstom pokazati na šolo, učitelja ali sošolce – prostor, kjer otrok preživi velik del dneva. Ko šola pošlje sporočilo o neprimernem vedenju, se krog obtoževanja lahko začne: starši branijo, učitelji opozarjajo, otrok se umakne.
A v resnici ne zmagajo ne starši, ne učitelji, ne otrok. Izgubljamo kot družba.
Ko učitelji ostanejo sami za vrati razreda
V številnih šolah se o težavah ne govori odkrito. Učitelji si ne upajo deliti niti uspešnih praks, kaj šele trenutkov, ko ne zmorejo. Strah pred sodbo ali nerazumevanjem je velik.
Učitelji, ki bi si želeli sodelovati s starši, hkrati slišijo njihove stiske in prošnje za pomoč – vendar pogosto tudi sami nimajo orodij, da bi jih lahko podprli.
Če se hkrati v kolektivu rušijo odnosi, komunikacija ne deluje in vodstvo ne daje jasne smeri, je izčrpanost neizogibna. Takrat mnogi preprosto odidejo.
Kaj pa deluje?
Kljub težkim okoliščinam rešitev obstaja. In deluje. Odkrivamo jo v sodelovanju z več kot štirideset slovenskimi šolami, ki so se odločile za sistematično krepitev odnosov, varnega okolja in kolektivne učinkovitosti. Na teh šolah učitelji, vodstvo in mi – zunanji supervizorji opažamo več medsebojne pomoči med učitelji, odprt pogovor o izzivih in dobrih praksah, zmanjšanje občutka osamljenosti pri delu, večjo predanost poklicu, občutno umirjanje razredov, izboljšanje učnega napredka. Vse to že v dveh letih osredotočenega dela s podporo in vizijo.
Raziskave potrjujejo, da ima ravno kolektivna učinkovitost – prepričanje, da lahko kot skupnost vplivamo na učenje otrok – največji vpliv na dosežke.
Kaj učitelji nujno potrebujejo?
Učitelji ne potrebujejo še ene delavnice ali priročnika. Potrebujejo čas, varnost in ljudi, ki jim stojijo ob strani. Potrebujejo čas znotraj delovnika, da se posvetijo odnosom, usklajevanju in podpori drugim. Razbremenjenost z zmanjšanjem količine učnih vsebin na polovico, ki danes preplavljajo pouk, ustvarjajo pritisk na učitelja in otroke. Posledice občuti marsikatera družina. Jasno sporočilo sistema, da je pristen človeški stik predpogoj učenja.
Vsi, ki smo v stiku z otroki vzgajamo, ker smo jim zgled vedenja v družbi. Učitelji in starši potrebujejo dostopne strokovne osebe, ki lahko vstopijo v razred, ko je otrok v čustvenem izbruhu in mu dajo priložnost umika, umiritve, pogovora. Tako učitelji ne bodo sami pri podpori otrokom in sebi. Učitelji sami in šole bodo razvili učinkovite prakse (samo)podpore tam, kjer je najbolj potrebna. Zato potrebujejo šole tudi prostor za umik in pomiritev, kjer otrok doživi, da je nekdo iskreno ob njem.
Kaj nam namreč koristi znanje, če otrok – kasneje odrasel - ne zna sodelovati, sobivati, regulirati čustev ali navezati pristnega stika?
Dr. Martin primerja današnje izkušnje otrok – ko so starši pogosto pogreznjeni v telefone – z izkušnjami zanemarjenih otrok: brez odzivnosti, brez stika. Otroci se zato še bolj umikajo v virtualni svet. Zato je šola za take otroke včasih edini prostor, kjer se učijo komunikacije, sodelovanja in lahko občutijo: »Mar mi je zate.«
Ali lahko v šole vključimo dodatne odrasle?
Kar dosedanja domača in tuja praksa kaže, je najbolj učinkovita pomoč otrokom stik z naravo, ustvarjalne – ročne spretnosti, umetnost, čas za pristne medsebojne stike, doživetja, pogovore. Ko se v šolah z najstniki pogovarjamo o učenju, veščinah, življenjskih temah, nam mladi pogosto povedo, da se nikoli ne tako pogovarjajo in si želijo, da bi tega bilo več med poukom. Ne le razlage učitelja in izpolnjevanja delovnih zvezkov, reševanja nalog. Kako jim šola lahko to ponudi, ko se učitelji ne čutijo usposobljene in poklicane za take pogovore? V Sloveniji imamo številne nevladne organizacije in prostovoljce, ki popoldne podpirajo mladino: mentorji, športni trenerji, ustvarjalci, terapevtski delavci, naravoslovci, mladinski voditelji. Zakaj teh usposobljenih odraslih ne bi vključili tudi dopoldne. Zakaj takih vsebi ne bi vključili v redni pouk?
Seveda z ustreznim usposabljanjem, varnostnimi protokoli, jasnimi pristojnostmi in pilotnim uvajanjem. Ne stihijsko. Premišljeno.
To bi razbremenilo učitelje in otrokom omogočilo izkušnje dela z zemljo, umetnosti, gibanja, učenja v naravi in stika z drugimi živimi bitji – izkušnje, ki jih mnogi doma več nimajo.
A za to potrebujemo odprte norme, prilagodljive urnike in dovoljenje, da šole postanejo inovativne. Zgodbe s terena kažejo jasno: rešitev imajo ljudje, ki vsak dan stojijo v učilnicah. Potrebujemo le sistem, ki jih sliši in podpre.
Dr. Martin pravi: »Gnoj današnjega dne je lahko kompost jutrišnjega.« Če to vzamemo resno, potem iz današnjih kriz lahko zraste nekaj, kar bo slovenski šoli dalo novo moč. A le, če učiteljem, otrokom in staršem omogočimo, da tega bremena ne nosijo več sami.
Slovenska šola je lahko prostor človečnosti, varnosti, stika, sodelovanja in ustvarjanja – a le, če jo kot skupnost tako oblikujemo. Smo majhna država, to je naša prednost. Preobrazbo lahko dosežemo veliko hitreje kot večje države.
Če želimo, da otroci odraščajo v varnem svetu, moramo najprej ustvariti varne pogoje za tiste, ki jih vsak dan sprejmejo v učilnice. To ni naloga posameznika. To je naloga vseh nas.
Objavljen: Dnevnik, Objektiv, 9. 1. 2026
Start writing here...