Partner bere časopis, jaz mu nekaj govorim. Nakar partner reče: “Če mi zdaj hočeš kaj povedat, te ne poslušam.” V tistem hipu začutim reakcijo telesa, ko me segreje in mi glas v mislih sporoča, glej, noče te poslušati in ‘nisi vredna’. Sama še prilivam olja na ogenj z dogodki iz preteklosti in si rečem: “Sej bom kar tiho, nič mu ne bom več povedala. Itak, da se ne pogovarjava, če me noče poslušati.”
Na tej točki sem se pred nekaj leti umaknila in imela “tiho mašo”, vihala nos in bila jezna na cel svet. Če je bil to kolega ali kolegica, sem se mu izogibala in raje nisem sodelovala z njo. Iskala sem opravičila, da nisva na isti valovni dolžini, zato nima smisla sodelovati.
DOGODEK IN ZGODBA O TEM, KAR SE JE ZGODILO
Danes lahko ločim, kaj se je dejansko zgodilo in mojo zgodbo, ker sem se tega naučila (Landmark Forum). Zato sem se po izrečenih besedah za par minut umaknila v drug prostor, zaznala reakcijo telesa na zgodbo, ki sem si jo sama ustvarila (in nima veze s partnerjem): Ne mara me, nisem dovolj dobra. S tem sem lahko uvidela, kaj je v resnici rekel - da me ne posluša, ob tem, ko je v rokah držal časopis. Reakcija telesa je izginila, zaznala sem hvaležnost in spoštovanje, ker mu je pomembno, da me sliši. Lahko vidim, da mu je mar zame in za najin odnos. Po petih minutah lahko spustim, zaključim in sem pomirjena.
Zavem se, da so se taki dogodki pred desetimi leti odvijali precej drugače. Ob podobnih situacijah sem si naredila še večjo zgodbo o tem, kako me nekdo ne mara. Povedala sem jo še par prijateljicam ali sodelavkam, opravljala in iskala potrditve, da imam prav. Bila sem užaljena in imela “tiho mašo”, kar je seveda bil on kriv, ne empatičen in bi se mi moral opravičiti. “Tiho mašo” so opazili tudi vsi okrog naju, predvsem pa otroka in se seveda učili vzorcev vedenja. Nisem se pa zavedala posledic, ki sem si jih ustvarila - nepovezanost, nesprejetost, izgubo moči, ljubezni in samoizraženosti.
Ko so otroci uporabili iste vzorce z mano, pa sem jima pridigala, kako se ne tako obnaša, kako ne sme bit jezen/jezna, se mora opravičit in biti prijazen/prijazna do drugih. Govorila sem eno, z zgledom učila drugo. Ob takih izkušnjah se pogosto spomnim se besed enega od koučev: “Nas ne bolijo in prizadenejo besede, temveč zgodbe, ki si jih ob tem ustvarimo.”
Danes lahko v večini situacij ločim moje zgodbe od besed, ki so bile izrečene. Ko jih še ne, imam okrog sebe osebe, ki mi to povedo. Namesto nekaj dni jeze in slabših odnosov ter lastne nesreče, imam dostop do drugačnih vedenj in akcij, ki mi prinašajo pomirjenost, povezanost in zadovoljstvo.
REKET IN KONTEKST
Lupim krompir. Hitim s pripravo kosila, krompir se težko lupi, vmes se skoraj urežem in se v svoji glavi razburjam: Kakšen obupen krompir. Kako je sploh kupil tak krompir.
"Reket" predstavlja neučinkovit način bitja ali delovanja, ki vključuje pritožbo, da nekaj ne bi smelo biti tako, kot je. Čeprav se nam zdi naše pritoževanje upravičeno in argumentirano, pogosto ne opazimo koristi oz. poplačila, ki ga s tem dobimo, ta pa se krepi cikel takšnega obnašanja. Istočasno pa plačujemo visoko ceno takšnega obnašanja, ki nas stane vitalnosti, naklonjenosti, samoizraženosti ali občutka izpolnjenosti.
Z razlikovanji Landmark Foruma lahko opazim moj način delovanja, ki je bil sledeč: Ukvarjam se s pripravo webinarja, kar me navdušuje in želim dokončat, zato čakam do zadnje minute, da grem kuhat kosilo. Potem se mi mudi in delam paniko sebi in se drugim okrog sebe. Vmes gre zagotovo še kaj narobe. Delam sama, 5 stvari hkrati in ne zmorem vsega 
, pa še sama sebi se smilim 
in si želim, da bi drugi sami videli, da potrebujem pomoč 
.
Ob uvidu in priznanju, da imam reket si pogledam kontekst mojega delovanja: Zdaj moram hitro skuhat kosilo za moje, itak nimam časa, da bi sploh dokončala, kar želim dokončati. Oni pa lahko počivajo, njim ni treba kuhat kosila …, si prilivam olja na ogenj, kar ne pripomore k boljšemu počutju in pomirjenosti.
Vprašam se, kaj je lahko kontekst, ki me bo opolnomočil. Želim skuhati okusno kosilo za celo družino, tudi zame. Že vidim, kako bomo uživali in se družili. Koga lahko vključim? Namesto jezenja, da mi itak noben ne pomaga (seveda tega ne povem naglas, a ga vsi prisotni zaznajo), prosim za pomoč in razdelim naloge. V tistem trenutku se pomirim, zaznam spremembo počutja v telesu in čustev. Nobena okoliščina se v teh petih minutah ob lupljenju krompirja ni spremenila, razen moje misli in vključenosti oseb. Občutki so bili popolnoma drugačni in moje vedenje tudi. Neham hiteti in ustvarjati nemir sebi in domačim. Kosilo je s pomirjenostjo in ljubeznijo postreženo, debata za mizo, ko smo vsi štirje doma, kot vedno, zelo zanimiva.