Zadnjič me je v e-poštnem nabiralniku pričakala pošta zaskrbljenega očka mojega prvošolčka. Takole pravi: »Imam vprašanje glede današnjih valentinovih pisem. Svit je bil zelo žalosten, ker naj ne bi dobil nobenega. Je to res, da mu ni nihče pisal, ker pravi, da samo on in Katja nista dobila pisma. V kolikor je to res, me potem samo zanima, kako se ujame v razredu, saj vedno pravi, da je vse okej. In da ima veliko prijateljev. Zato mi je tudi čudno, da mu ne bi nihče pisal. Upam, da vprašanje je na mestu, samo želim, da se ima Svit dobro v razredu.«
Kadar dobim takšno sporočilo, vem, da moram delovati na dveh nivojih: v odnosu do otroka in v odnosu do starša. Kako podpreti starše, si lahko preberete v blogu, na naši spletni strani BeGrejt (https://begrejt.si/r/blS), kako konkretno podprete učenca v razredu pa bom z vami podelila kar tukaj.
Na podlagi informacije, prejete s strani enega od staršev, navadno učence zberem v krogu in dovolim lutki, vrančku, da prevzame pouk. Pove svojo zgodbo, ki je na moč podobna tisti, ki jo je omenil očka. (Če vam delo z lutko ni blizu, lahko sami poveste neko svojo zgodbo, izmišljeno situacijo, ki bo učence asociirala na njihovo težavo.) To v učencih zbudi empatijo, ohranja pa občutek varnosti, ker se najprej pogovarjajo o dejanjih in občutkih neke tretje osebe in tako ostajajo na polju nedotakljivosti. Ko dobijo izkušnjo, da so s svojim prispevkom vedno doprinos skupini, se opogumijo in podelijo svojo zgodbo. V našem primeru pa tokrat ni bilo tako. Ker so učenci vajeni odprte komunikacije (to je proces, ki ga urimo od začetka šolskega leta), smo na nekem drugem konkretnem primeru, ki ni imel nobene povezave z omenjenim, ugotavljali, kako vedenje posameznika razumejo drugi. Takrat se je sam od sebe opogumil mali Svit in glasno priznal: »Jaz pa sem bil včeraj zelo žalosten, ker mi za valentinovo nihče ni pisal. Samo meni in Katji ni.«
Svitu sem se najprej zahvalila za zaupanje in pogumno priznanje njegovih čustev. Vprašala sem ga: »Kako si razumel dejstvo, da nisi dobil nobenega pisma? Katera misel je zasedla prostor v tvoji glavici?«
Kot iz topa je izstrelil: »Da me nihče ne mara in da v razredu nimam prijateljev.«(Ta misel je bila zanj resnična, zato sem ga morala podpreti z vprašanji, ki jih je razumel in jim je lahko sledil.)
»Zelo normalno je, da se ti je porodila takšna misel, ker si ostal brez pisma. In če takšni misli verjamemo, občutimo žalost.«
»Ja, tukaj me je bolelo,« roke je položil na prsni koš. »Sam sem napisal kar tri pisemca, dobil pa nisem nobenega.«(Telo in um sta eno. Otrok, ki v telesu prepozna svoje občutke, je pripravljen na pogovor in reševanje situacije.)
»To je še dodatni razlog, da si takoj verjel tej misli. Sedaj te vprašam, ali je to res, da nimaš prijateljev? Povej mi, s kom se igraš med odmorom? S kom zunaj brcaš žogo? Kdo te povabi v igro z dinozavri?«
Med vsakim vprašanjem sem mu dovolila, da je nanj odgovoril. Tako je zase dobil potrditev, da misel »Nimam prijateljev.« ni resnična. Nagovorila sem skupino, naj roke dvignejo samo tisti, ki zase menijo, da so Svitovi prijatelji. Vsi v razredu so molili roke v zrak. Na svojem primeru sem podkrepila dejstvo, da dejanja drugih niso neposredno vezana na ljubezen in pripadnost do nas. Problem nastane šele takrat, ko dejanja drugih niso v skladu z našimi pričakovanji. Takrat si ob dogodku ustvarimo svojo zgodbo.
To je spodbudilo sošolce, da so priznali svoje stiske, ki so jih doživljali ob pisanju pisem. Neka deklica je rekla, da je bila jezna nase, ker je cel kup pisemc pozabila doma. Med njimi tudi pismo za Svita. Drug sošolec je dodal, da je moral predčasno domov in mu je zmanjkalo časa. Svit je zase dobil številne dokaze, da ima prijatelje v razredu, dobil pa je tudi novo življenjsko izkušnjo, da ni potrebno verjeti vsaki misli, ki se pripodi v našo zavest.
Vedno ob zaključku pogovora povabim učence, če imajo še kakšne predloge. S tem poskrbim, da dam prostor vsakemu, ki zase misli, da še ni zaključil z obravnavano temo. Tudi tokrat je bilo tako. Otroci so izrazili željo, da bi Svitu ustno predali sporočila. To so tudi storili. Pa ne samo njemu. Izrekli so jih tudi Katji in še ostali petim, ki niso dobili pisemc. (Tekom pogovora se je namreč izkazalo, da ni šlo samo za dva učenca, temveč pet.)
Vse to se je odvijalo med uro matematike. Zgodilo se je spontano in prišlo je s strani otrok. V času, predvidenim za utrjevanje števil do 10, so otroci zase pridobili pomembne življenjske lekcije, razvijali občutke pripadnosti, povezanosti, empatije in urili veščine aktivnega poslušanja, iskanja rešitev in odpornosti na zunanje vplive. Da so tako opolnomočeni načrtovane matematične vsebine v malo skrajšani obliki vsi uspešno in z veliki zanosom izvedli, mi ni potrebno dodajati, kaj ne?
Nataša Lenarčič