Stanovska kolegica me je nekaj dni nazaj vprašala: »Kaj naj naredim z učencem/ko, ki se med poukom sprehaja po razredu?«
V odgovor sem ji postavila dve vprašanji: »Kaj si že naredila? Kaj želiš od nje/ga?«
Suvereno mi je odvrnila: »Naredila sem že vse. Z njim/njo sem se lepo pogovorila. Razložila sem mu/ji, kaj pričakujem. In to je, da ne hodi po razredu, temveč dokonča delo na svojem mestu. Ko prijazen pogovor ni pomagal, sem mu/ji rekla, naj gre iz razreda. A ven ni hotel/a iti.«
Jaz: »Slišim, da pričakuješ, da sedi na svojem stolu. Ali ob gibanju po učilnici moti ostale?«
Ona: »Ne, to ne, samo ne more se kar sprehajati naokoli!«
Jaz: »Kako si razlagaš njegovo/njeno vedenje? Kaj on/a tebi dela?«
Ona: »Ne drži se dogovora. V bistvu me ne spoštuje!«
BINGO! Misel ali zgodba, ki si jo odrasli ustvarimo ob vedenju otroka (doma ali v šoli), da nam nalašč nekaj počne, ker nas ne spoštuje ali nima dovolj rad (mu nismo pomembni), je problematična in ne otrok sam. Vse, kar otroci delajo, je, da se vedejo. Vedejo pa se v skladu s svojimi zmožnostmi in s potrebami, ki jih morajo na nezavedni ravni ves čas zadovoljevati.
Naloga nas, odraslih, je, da ugotavljamo, kakšne so njihove zmožnosti in kako lahko določeno potrebo zadovoljujejo po drugi poti oz. na drugačen način.
Konkretno: Pri omenjenem dečku/deklici bi preverila, kakšne so njegove/njene zmožnosti za koncentracijo in vzdrževanje pozornosti. Če se lažje uči ob gibanju, bi mu/ji to omogočila. Če potrebuje manjšo količino snovi, bi mu/ji jo ustrezno prilagodila. Povabila bi ga/jo, da skupaj narediva načrt za samoregulacijo oz. vzdrževanje pozornosti. (Otroci so pravi čarodeji v iskanju rešitev!) Na tak način bi pridobil/a na moči, saj bi imel/a končno občutek, da lahko nadzoruje svoje nemirno telo. Pri tem je seveda zelo pomembno, da si ne zastavita previsokih ciljev. Nujno je, da deček/deklica kmalu uvidi učinek novo izbranega vedenja. Ko bo uspešen/a, bo motiviran. Ko bo motiviran/a, bo tudi raje delal/a tisto, kar ga/je ne zanima (ni v njegovem svetu kvalitet – npr. poštevanka, vrste sporočil, poklici ...)
Ko končam usklajevanje z otrokom, pa je nujno potrebno, da se uglasim še sama s seboj in preverim, ali je moj pouk res zasnovan tako, da omogoča dobro okoliščino za razvijanje individualnosti in izjemnosti pri mojih učencih.