Letos je moje drugo leto, ko sem zaposlena na trenutni šoli. Prej sem delala na dveh šolah kot svetovalna delavka. Ko sem se po prvem letu zaposlitve v oddelku podaljšanega bivanja zaljubila v poučevanje razreda, se mi je v začetku novega šolskega leta ponudila priložnost, druge strokovne delavke v prvem razredu. Pomočnica me je na novo delovno mesto pospremila z besedami: »Z Mojco se bosta gotovo dobro ujeli.« V sebi sem čutila neizmerno hvaležnost za to priložnost. Bila sem že nestrpna, da Mojco še pobliže spoznam, a me je vseeno razjedal dvom glede sodelovanja. Ta se je že v pravem stiku razblinil. Nikoli si nisem predstavljala, da mi bo v resnici to delovno mesto prineslo toliko lepega in mi še bolj prevzelo.
Hvaležna sem mojim učencem, od katerih se vsak dan nekaj novega naučim. Še posebej sem hvaležna moji kolegici Mojci. Z njo sva zgradili globok odnos, v katerem je prostor za prilagajanje, sprejemanje, potrpežljivost, tolažbo in navdih. Ko pridem v razred, se z Mojco počutim kot doma. Tudi, ko mi ne gre vse gladko, šolo zapuščam dobre volje. Hvaležna sem ji za vse pogovore, kjer se ob njej čutim slišano in enakovredno, ne glede na razliko v izkušnjah in letih delovne dobe. Postali sva prijateljici.
Hvaležna sem tudi sodelavkama Katji in Urški iz sosednjega razreda. Učiteljica Katja, ki me je učila v prvem razredu, ko sem obiskovala to šolo je danes moj zgled in opora. Zavedam se, da sem bila precej razigrana in živahna učenka, vendar ob njej nikoli nisem imela občutka, da me ne sprejema. Kot sodelavki sva se tako zbližali, da včasih pozabim, da je bila moja učiteljica. Hvaležna sem ji za vse objeme, ko mi je težko, njene tople besede in nasvete.
Druga kolegica Urška poskrbi, da ne tavam v temi in se kot začetnica ne počutim izgubljeno. Njena srčnost in iskrenost mi dajeta zagon. Njena preprostost in življenjski nasveti me podpirajo vsak dan. Zato sem ji iz srca hvaležna. Zavedam se, kakšno srečo imam, da jih imam vse ob sebi.
V letošnjem letu smo ob hospitacijah druga drugi povezale še na novi ravni. Vrata in druge ovire, pomisleki in predsodki so padli. Postale smo še bolj odprte in si pred, med in po pouku mimo grede izmenjamo kakšno idejo in izkušnjo. Kljub izzivom, s katerimi se vsak dan srečujemo, je prihod v službo bolj lahkoten, srečen in navdihujoč.
Amadeja Mrak, učiteljica v prvi triadi