Učiteljica - pošast ali nadnaravno bitje

Sem žena. Mami. Teta. Hči. Sestra. Prijateljica. Snaha. Svakinja. Sem pa tudi učiteljica. To je nekaj, kar sem si od nekdaj želela postati. Malo zato, ker so se mi učiteljice zdele prijazne, umirjene, zmeraj nasmejane gospe, veliko pa zato, ker sem verjela, da lahko kot učiteljica otroški svet naredim lepši. 

Recept za super učiteljico se mi je zdel enostaven: 




No, recept se je ob prihodu v hram učenosti izkazal za pomanjkljivega in imela sem dve možnosti. Lahko sem zanj krivila šolski sistem, starše, fakulteto, ki mi ni prinesla ustrezne izobrazbe, sebe, ker sem si izbrala napačno pot ... 

Lahko pa sem globoko pogledala v lonec in se vprašala: »Kaj lahko izboljšam? Na kaj imam vpliv? Kaj je v moji moči?«


Druga izbira me je napolnila z neustavljivo energijo, zato sem ji sledila. Skozi leta samoizobraževanja sem se naučila razumeti sebe, svoje misli in svoje vedenje. Spoznala sem, da lahko spreminjam samo sebe. Naučila sem se prepoznati vzroke, ki se skrivajo za otroškimi dejanji in za strahovi odraslih ljudi. Naučila sem se dobro poslušati in jasno opazovati. 

Danes prav zato srčno rada hodim v službo, ker jo doživljam kot poslanstvo. Čutim, da sem glas otrok, ki jih nekateri v iskreni ljubezni in želji po zaščiti ne vidijo in ne slišijo. Želim si biti tu, ob njih, da se lahko počutijo varni, ko po padcih na lastnih izkušnjah ponovno vstanejo in si sami očistijo prašna kolena. Želim, da verjamejo vase, da se pogumno soočijo z izzivi, da so pripravljeni na spremembe v svetu in da ob tem ostajajo srčni in spodbudni drug do drugega.

Ker kot sem rekla: »Naučila sem se dobro poslušati in jasno opazovati.« 
Vidim veliko lepega: ponosne malčke, ki junaško nosijo torbice na rami, simpatične najstnike, ki mi ob vstopu v šolo pridržijo vrata, zadovoljne starše, ki se brez skrbi zjutraj odpeljejo v službo. Slišim otroški smeh po hodnikih, tih šepet med dvema mladima, ki se zgodi, ko se v kotu stopnišča srečata z občutki prve ljubezni in jasne besede nekega očeta: »Sine, ponosen sem nate!«   


Slišim in vidim pa tudi tisto, kar me žalosti. Slišim, da učitelji nalašč delamo krivice mladim ljudem, da delamo razlike med posamezniki, da smo žleht, da smo arogantni, nedostopni, leni. Vidim, kako hitijo jezni starši z dvignjenimi pestmi proti ravnateljevi pisarni in zahtevajo linč učiteljice ali učitelja, ki je po njihovem mnenju nalašč naredil/a napako.


In ob tem se sprašujem, ali res obstaja kdo, ki misli, da smo učitelji/ce pošasti? Ali obstaja nekdo drug, ki verjame, da smo nadnaravna bitja brez napak in slabosti?


Veste, učitelji smo samo ljudje. Krvavi pod kožo. Imamo svoje družine, svoje izzive z domačimi člani ožje in širše družine. Imamo skrbi. Včasih smo utrujeni in zaspimo z odprtim zvezkom na nosu. Ja, delamo tudi napake. Vendar ne nalašč. Delamo jih tako kot vsi. In to je ok. Ker smo s tem, ko napako priznamo in jo želimo popraviti, največji zgled otrokom. 


Smo pa učitelji najprej ljudje, ki imamo otroke radi. Velika večina med nami smo tudi veliiiki sanjači. Verjamemo, da lahko skupaj s starši in otroki ustvarimo najlepšo pesem – razumevanje, uglasbimo najlepšo melodijo sveta – zaupanje, sestavimo najlepšo plesno koreografijo –  spoštovanje in tako kreiramo najveličastnejšo predstavo življenja – ljubezen in mir v srcu.   


The journey is more important than the destination