Ko sem prvič zares razumela, zakaj merila pomirjajo otroke, starše in učitelje
Med prvomajskimi počitnicami sem obiskala prijateljico in za mizo je z nama sedela tudi njena hčerka, ki bo po počitnicah odšla v plavalno šolo v naravi. Povedala mi je, da bodo tam ocenjevali tudi sobe. Na pobudo učiteljice na roditeljskem sestanku je staršem predlagala, da bi že doma “trenirali” pospravljanje in ocenjevanje sob.
Njena mami me je povabila, če bi jaz “ocenila“ njuno sobo. Deklica mi je pokazala merila oziroma kriterije uspešno pospravljene sobe, ki jih je pripravila po zgledu iz šole. Prinesla mi je dva lista. En list je bil za bratca, ki je še v vrtcu, zato je imel narisanih šest meril.
Prva stvar, ki me je presenetila, je bila, da je sploh imela kriterije. Nekaj, kar se je naučila v šoli, je začela uporabljati doma.
Povabila me je na ogled otroških sob, kjer sem opazila nekaj zelo zanimivega, vpliv teh meril name.
Kot mama že odraslih otrok sem opazovala, kako se je moj fokus ob vstopu v sobo popolnoma spremenil v trenutku, ko sem imela v rokah merila. Seveda sem avtomatsko videla, da soba ni popolna. Če sem iskrena, bi bil moj običajen način razmišljanja: »Aha, kaj ni pospravljeno? Kaj je narobe?«
In potem bi začela:
»Poravnaj posteljo.«
»Miza ni obrisana, poglej koliko prahu je.«
»To še ni v redu.«
Tokrat pa sem pristopila popolnoma drugače. Moj fokus je bil usmerjen v merila na listu.
Aha, oblačila so zložena oziroma obešena.
Soba je prezračena. Miza je urejena.
Deklico sem začela spraševati: »Pokaži mi, kakšna je razlika med pospravljeno in nepospravljeno mizo.« »Kaj pomeni dobro pospravljena postelja?«
In mi je vse razložila in ponazorila.
Pravzaprav se je moj fokus tako močno usmeril na tistih šest stvari, da sem samo preverjala, ali so prisotne. Na koncu sem lahko dodala še kakšen predlog za izboljšavo, ampak skoraj ni bilo potrebe, ker je bilo bistvo že zajeto v merilih.
V tistem trenutku sem še bolj razumela, zakaj so merila tako pomembna. Ne pomagajo samo učencem, kot sem mislila, pomirjajo tudi odrasle. Pomagajo, da pri povratni informaciji ne začnemo pri napakah, pomagajo pri vzpostavljanju dialoga, da ne gledamo vsak svoje predstave o tem, kaj je prav. Pomagajo, da se slišimo. Posledično postane pogovor bolj objektiven, bolj miren in manj čustveno nabit.
Ker nisem začela s tem, kaj je narobe, deklica med “ocenjevanjem” ni bila napeta, užaljena ali razočarana. Ni se branila. Ni imela občutka, da jo nekdo kritizira. Celo veselila se je, da bo slišala, kaj je po mojem mnenju že dobro, in kaj lahko še izboljša. Zdelo se je, kot da skupaj samo preverjava, ali je uspela doseči to, kar si je zadala.
Morda je ravno v tem največja moč meril, da otroku pomagajo ločiti med “Z menoj je nekaj narobe. Jaz ne znam, jaz nisem sposoben.” in “Preverjava proces, merila in pot do cilja.”
