Na govorilni uri za učence se je oglasila Manca, ki je odpovedala na ustnem ocenjevanju in ni znala več niti poštevanke. Ko je prišla na govorilno uro sva spet pogledali, kaj so bile njene misli v času, ko je reševala nalogo. Rekla je, da jo skrbi, kaj bo, če bo slaba ocena. Vprašala sem jo, kaj je zate slaba ocena. Rekla je, da 1, 2 ali 3. Skrbi jo tudi, kaj bodo starši rekli in kako bo z vpisom na srednjo šolo (sredi sedmega razreda!). Poleg tega razmišlja, kako je zabita, da ne zna rešiti tega matematičnega problema. Vprašala sem jo, kako se takrat počuti, ko ima to misel. Manca je podelila svoje občutja, ki jih zazna v telesu. Pogledali sva ali so njene skrbi z reakcijo staršev upravičene, se pogovorile o izkušnjah, ki jih ima z njima in se pripravili na pogovor s staršema v katerem jima bo zaupala svojo skrb.
Pokazala sem ji avtomobilček celotnega vedenja. Razložila sem ji, da je pogon tega avtomobila na prednja kolesa in ona drži volan v rokah. Na prednjih kolesih sta misel in aktivnost. Naredili sva kratko vajo, da je videla, na kaj lahko vpliva (misel, aktivnost – npr. dvig roke, čustva – počuti veselo, fiziologijo – povzroči glavobol). Ko je sama ugotovila, da lahko vpliva na prvi dve, sva začeli delati na njeni misli, ki je avtomatsko tam, se pojavi in jo lahko zamenja. Poiskali sva, s čim bi misel, da je zabita lahko zamenjala. Manca je podala predloge.
Povzeto po W. Glasser, Teorija izbire.
Manca je trenirala. Dobila je matematično nalogo in zaznavala misli, ki se avtomatsko pojavijo. Trenirali sva najprej na lažjih nalogah, nato večjih izzivih.
Manca se je pogovorila s starši, ki sta jo pomirila in ji sporočila, da jo imata rada ne glede na to, kakšne ocene dobi. To je že zmanjšalo njen strah. Na govorilni uri sva odpravili matematična nerazumevanja, vsakič ozavestili misli. Ob vaji je dobivala zaupanje vase in njene misli o »zabitosti« so izzvenele. Zavedati se je začela, kako si sama ustvari stres, s tem pa tudi priložnost, da si ga ne.